Ko sem še pred nekaj leti poslušal in bral zgodbe o Bellavisti v Zahodni Cini v Dolomitih, sem samo gledal z odprtimi usti in se čudil, kakšne stvari ljudje resnično preplezajo prosto, hkrati pa si nekako sam pri sebi govoril, da so to itak na pol »vesoljci« oz. da so takšni vzponi namenjeni samo talentiranim izbrancem. Podobno sem gledal tudi na kakšne druge smeri, ki pa so se počasi začele pojavljati na mojem seznamu že preplezanih in tako se je začela spreminjati tudi moja miselnost o »nedosegljivem«. Seveda so bile vse lažje od Bellaviste, vendar so kljub temu predstavljale izziv za moj takratni plezalni nivo. Dokaj občutna razlika je bila tudi ta, da sem pri skoraj vseh prejšnjih ciljih poznal koga, ki je smer že preplezal in tako je bila prva psihična blokada pred neznanim že prebita, z nekaj napotki glede logistike, taktike in opreme, pa je tudi samo plezanje lažje »steklo«, tokrat pa je bilo neznank bistveno več.
Smer sem imel nekje v ozadju svojih mislih že nekaj časa, toda sam pri sebi sem vedel, da še nisem dovolj pripravljen za resen poizkus. Glede na to, da sem zadnja leta kar dosti plezal v Cinah, sem vedel, da mi ta tip plezanja kar odgovarja, nekaj izkušenj z včasih ne najbolj solidno skalo se je pa tudi že nabralo. Tako je smer počasi preraščala iz faze sanjarjenja, v cilj, zato sem večino zime preživel ob treningih na plastiki, le dvakrat sem si vzel krajši premor za kobacanje po zasneženih stenah.
Spomladi sem se vplezal v Italijanskih plezališčih in po ponovitvi Spiderja, Vražjega Roberta in nekaj težjih smeri v Kotečniku, sem vedel, da sem v solidni formi. Poletje se je počasi približevalo in kljub temu, da je bil pod steno še sneg, sem se odločil, da je že dovolj toplo, zato sva se z Nastjo odpravila pogledat, kako vse skupaj zgleda od blizu. Po dveh »delovnih« dneh mi je bilo jasno, da sem si našel projekt, ki je kmalu prerastel v obsedenost in naslednja dva meseca je bila Bellavista prva stvar na katero sem pomislil ko sem zjutraj odprl oči in zadnja , preden sem jih zvečer zaprl, vmes pa se je neštetokrat prikradla v moje misli še čez dan. 
Potem ko sem naredil gibe in naštudiral vse kombinacije, je bil čas za resen poizkus in kaj kmalu se je izkazalo, da bo povezovanje vseh detajlov v celoto terjalo dobršno mero vzdržljivosti in čim manj napak, ki se sproti seštevajo, ter kmalu terjajo svoj davek v obliki pretirano navitih podlahti. Zanimiva je bila tudi logistika in vrvna tehnika v najtežjem raztežaju, saj je bilo treba (po tem, ko sem odstranil vrvno ograjo, ki mi je služila za študij in vračanje nazaj na varovališče)zaradi previsnosti ob vsakem padcu, ko sem obvisel v zraku par metrov stran od stene, požemariti nazaj gor po plezalni vrvi do zadnjega klina, ki je zadržal padec. Druga stvar, ki je igrala ključno vlogo pri tem vzponu, pa so bile »razmere« oz. vlaga. Ta je imela svoj urnik, ki pogosto ni sovpadal z mojim , zato se nisva najbolje razumela 
Na koncu že ni bilo več vprašanje, ali se dobro počutim za uspešen vzpon, ampak bolj, ali bodo danes za spremembo suhi grifi ali ne. Čeprav je iz tal vedno izgledalo enako, je šele po sto metrih plezanja postalo počasi jasno kaj se nam obeta. Tako se mi je nekajkrat zgodilo, da sem prišel do najtežjega raztežaja popolnoma motiviran in pripravljen na boj, a kaj kmalu ugotovil, da so ob takšnih pogojih možnosti za uspeh skoraj nične. Počasi sem se začel že spraševati, če sem sploh še na pravi poti do uspeha in kolikokrat se bom še moral vrniti, da dočakam suhe pogoje. Za dodatno popestritev letošnjih obiskov Cin, pa je poskrbel nov elektronski sistem zaračunavanja ceste do vznožja, kateri je onemogočil popularne večerne brezplačne uvoze plezalcem in edini način, ki sva ga našla, da se temu izogneva, je bilo štopanje iz Misurine. Zjutraj je bilo po navadi še dokaj uspešno, zvečer pa se je zadeva malce spremenila in nekajkrat sva se dodobra spoznala prav z vsemi osmimi kilometri ovinkov od vznožja Cin, do Misurine.
Potem pa je prišel 21 avgust, ki se je začel podobno kot ostali plezalni dnevi, le da je bil tokrat z mano Igor Čorko, Nastja pa je uživala v izpostavljenem razu Kortinskih veveric. Ozračje je bilo presenetljivo suho in ob odličnem počutju so spodnji raztežaji minili precej hitro in kmalu sem se znašel pod streho, kjer sem ugotovil, da so oprimki precej bolj suhi, kot v prejšnjih obiskih. Kar malce nervozen sem zaplezal v najtežji raztežaj, ker sem vedel, da imam redko priložnost, ki bi jo bilo škoda zapraviti z nespametnim plezanjem. Kmalu sem se sam pri sebi odločil, da grem na vse ali nič in napetost je naraščala z vsakim gibom, ko sem bil bližje »štantu«. Ko je bil najtežji raztežaj za mano, sem bil prvi trenutek kar malo presenečen in nisem mogel verjeti, da sem pravkar preplezal svoj najtežji raztežaj v hribih, naslednji trenutek pa se mi je na usta narisal nasmeh, ki ga je bilo težko skriti še nekaj dni po tem. Po enournem visenju in čakanju, da me odvije, ter, da pride do mene še Igor, že počasi nisem čutil prstov in po krajšem ogrevanju in enem padcu v naslednjem 8a raztežaju, sem se zbral, splezal še ta raztežaj in pot proti vrhu je bila odprta. Sledila je še 7a prečka do stika z Švicarsko smerjo, potem po njej do police in nato lažji raztežaji Cassina do vrha Zahodne Cine, kjer sva se znašla ravno ob sončnem zahodu in dan je bil popoln.
Na koncu bi se rad zahvalil še predvsem Nastji in Igorju Čorku za vztrajno varovanje ter spodbudo ob vseh poizkusih in uspešnem vzponu.
