Kar predolgo je minilo odkar me je okužil virus pisalne lenobe in sem prenehal z osveževanjem strani. Kljub temu, da večkrat slišim, da bi bilo pa res dobro kaj napisati in prilepiti kakšno slikco, se nekako do sedaj nisem spravil k stvari in misli na to pretvoril v prakso. Vedno se najde kakšen izgovor, največkrat je to lenoba in odlaganje na kakšen drug dan, potem grem pa spet kam plezat, novica že počasi zastari in je volja po objavljanju še manjša. Kakorkoli stvar obrnem sem na koncu, ko potegnem črto vseeno vesel, da veliko plezam in malo manj »nakladam«, kot pa da bi bilo ravno obratno, kar pa v današnjih časih tudi ni tako zelo redek pojav 
Lanska plezalna sezona v gorah se je začela z že omenjeno ponovitvijo Sivega Vraga v Križevniku, ob kateri sem si lahko dobro ogledal steno in ugotovil, da bi se še našel prostor za kakšno novo smer. Tako sva z Albinom Simoničem kar nekaj poletnih dni preživela v tej čudoviti, osamljeni steni, kjer sva opremila novo smer, manjka le še »pika na i« v obliki proste ponovitve v enem dnevu, kar pa imava v planu v prihajajoči sezoni.
Pred, med in po obiskih Križevnika, ki so dodobra načeli moj športno plezalni nivo, pa sem veliko plezal tudi v Dolomitih, ki še vedno ostajajo moja najljubša plezalna destinacija. Najprej je bila na vrsti masivna stena Marmolade in smer Cattedrale katero sva si z Andrejem Grmovškom pobližje ogledala, za kasnejši poizkus prostega vzpona.
Kmalu za tem je prav tako v Marmoladi sledil plezalni tabor, ki ga je organizirala Komisija za Alpinizem. Z Maticem Obidom sva se prvi dan, kot večina navez s prvo svetlobo zapodila v steno. Odločila sva se za smer Irreale (7a+, 900m), ki poteka v območju desno od slavne Ribe. Kljub temu, da gre za eno daljših smeri v steni, nama je šlo plezanje dokaj dobro, dokler nisva popoldan prišla do izstopnih kaminov, kjer pa se je zadeva malce ustavila. V kaminih naju je pričakala zajetna količina ledu in curek vode iz talečega se ledenika na vrhu stene. Žal ni bilo druge boljše možnosti kot plezati dalje in ob mrzlem tušu so zadnji štirje raztežaji trajali toliko kot prejšnjih deset. Izplezala sva v soju svetilk in noč prebivakirala v mrzli betonski sobi zgornje postaje gondole. V naslednjih nekaj dneh sva preplezala še dve krajši smeri v Selli in Marmoladi, ter bila na koncu zadovoljna z najinim izkupičkom preteklega tedna.
Kasneje sem se ponovno vrnil v Marmolado z Andrejem, z namenom prosto preplezati že omenjeno Cattedrale (8a+, 850m) . Andreju je to uspelo, meni pa se je ponovila nesrečna stalnica sezone in sem padel v zadnjih gibih najtežjega raztežaja. Še pred to smerjo pa sva se ustavila v Cinah, kjer sva v zahodni steni velike Cine opravila prvo prosto ponovitev stare tehnične smeri via Sandro Pertini (7c, 220m).
V veliki Cini sem splezal tudi Saško Superdirettissimo (7c, 500m), kjer mi je vzpon na pogled preprečil zgolj odlomljen oprimek v enemu lažjih raztežajev. Na koncu dolomitske sezone pa mi je uspelo tudi v lepi smeri Vint ani Do (8a, 350m) v steni Miesules dla Biesces v Selli, kjer je streha v najtežjem raztežaju ponujala neverjeten prehod z lepimi gibi in še lepšim razgledom na okolico.
Verjamem, da bi lahko z malce več športne sreče bila sezona še mnogo boljša, a če bi šlo vedno vse kot po maslu, bi stvari lahko počasi postale že malce dolgočasne. Vsekakor sem doživel ogromno lepih trenutkov, nabral nekaj novih izkušenj in kar je najpomembneje, ostal brez večjih poškodb, ter željan plezanja še težjih smeri.
