Climbing the steep granite on Gran Pillier d Angle was one of my long time wishes, so with a short but sunny weather window approaching , together with Luka Lindič, we drove towards Courmajeur. On the first day, we took a cable car to Torino hut , walked to Fourche bivouac and checked our approach that leads to Grand Pillier d Angle and our goal Divine providence (7b+, 900+600m). I never sleep good before big climbs and this time was no different.
Climbing on Tre cime in summer has always been fun. Maybe the short approach and a lot of relatively well protected routes doesn´t make these walls the most alpine around, but exactly because of these factors one can focus more on the other challenges their steep walls offer. Although I climbed there a lot in the past summer seasons, I always wondered how do they feel like in winter. Quiet, cold, scary? I teamed up with my friend Andrej Grmovšek and went searching for answers on one cloudless day in March. Continue reading…
In December 2011, Andrej (38) and Tanja Grmovšek (35) together with Matic Obid (23) and my self (25) were sitting in the first row of a chilled out Venezuelan bus headed from the chaos of Caracas towards the small town of Santa Elena, the last stop before our jungle adventure. Before disconnecting from the civilized world we used the internet for the last time and the news of Tanja`s fathers death at home send a shock wave true all of us. After intense moments, hard decisions and some logistical problems Tanja and Andrej headed back home the next morning, after only two days in Venezuela. Continue reading…
Tre Cime are striking. While climbing there for the first time I was amazed. Approaching them for the first time years ago, I had no idea what they will look like. When I walked around the corner on the approach, their north faces hit me. The steepness was incredible. I couldn’t believe the contrast between their south and north faces. That view is something special and even now, that I’ve climbed there for more than twenty times, I cannot take my eyes off them on the approach.
Ja, vem, zamujam. Shit happens. Moj klasični odgovor: Bolje pozno kot nikoli 
Po Yosemitih nama je ostalo še 3 tedne časa in v deželi onkraj luže se nama je pridružil še Peter Jeromel. Z polno naloženim najetim avtomobilom smo se odpravili novim dogodivščinam naproti in prva postaja na našem tripu je bil Bishop, ki s svojim ogromnim potencialom za balvaniranje in lepim vremenom privablja plezalce iz vsega sveta. Spoznali smo kar nekaj plezalcev iz Amerike in Evrope, ter se resnično vživeli v balvansko sceno. Obiskali smo vse tri glavne boulder spote in sicer Buttermilks, Happy boulders in Druid stones, en dan pa smo preizkusili tudi njihovo športno plezalno destinacijo Owens river gorge, ki pa nas zaradi toliko odličnih balvanov okoli Bishopa in za evropske razmere zgolj povprečnostjo ni najbolj navdušila. Po dobrem tednu smo se utrujeni in brez kože na blazinicah odpeljali skozi Nevado do Utaha, kjer nas je čakala svetovno znana »crack climbing« destinacija – Indian Creek. Po deževnem začetku, se je vreme izboljšalo in takoj ko se je peščenjak posušil, smo si že ogledovali neverjetne poči. Vsak od nas si je našel svojo velikost, ki mu ni šla najbolje in po enem tednu tlačenja rok, nog, kolen in vsega ostalega, kar je pomagalo kljubovati zakonom težnosti, v poči vseh dimenzij in oblik, se je datum našega odhoda počasi a vztrajno bližal. Zadnja dva dni smo preživeli v Red rocksih v bližini Las Vegasa. Čez dan smo poplezavali v športnoplezalnih smereh v kanjonu, zvečer pa se čudili utripu tega show biznis mesta zgrajenega sredi puščave, ki pravzaprav oživi šele ko pade mrak. Glede Vegasa pa saj veste kaj pravijo: What happens in Vegas, stays in Vegas
Po treh dnevih počitka, so prvi občutki utrujenosti počasi zbledeli in misli so ponovno uhajale v El Cap. Tokrat sem združil moči z odličnim avstrijskim plezalcem Hansjorg Auerjem in ker nisva imela želje po ponovnem večdnevnem vzponu, sva se odločila za enodnevno misijo z ciljem preplezati Salathe, brez odvečnega tovora in prosto plezalnih ambicij. Oba navdušena po odličnem predavanju prvih plezalcev ob 50-ti obletnici Salatheja en dan prej, sva stala pod steno ob pol štirih zjutraj in v soju svetilk začela najino popotovanje po 1000 metrih granita, ki je stal pred nama. Odločila sva se, da plezava v blokih in si razdelila raztežaje, glede na to, kaj komu bolj leži oz. kje je kdo hitrejši in bolj domač. Hansjorg je dobil plošče, jaz pa širše poči in bolj tehnične raztežaje. Po treh urah njegovega plezanja in mojega žimarjenja, sva že menjavala opremo po koncu dvanajstega raztežaja na Hearth ledgu in na vrsti je bil moj blok. Najprej kratek raztežaj do Lung ledga, potem pa širše poči in kamini vse do votline pod El Cap Spire-jem, kjer sva se ponovno zamenjala. Sledili so lažji raztežaji z nekaj tehnike do Sou le Toua police, kjer sva morala počakati pol ure, da je naveza pred nama dokončala raztežaj, potem pa je sledil moj čez poči in slavno Salathejevo streho 800m nad tlemi. Headwall, 80 metrski sistem rahlo previsnih poči, ki je eden najtežjih in hkrati tudi najbolj impresivnih odsekov smeri, z nekaj tehnike ni bil pretirano težek. Kljub temu sva že rahlo čutila utrujenost po 12-ih urah plezanja in nama je vzel malo več časa kot ostali raztežaji. Potem je vodstvo zopet prevzel Hansjorg in čez nekaj raztežajev sva po skupaj 14 urah plezanja vesela stala pri drevesu na vrhu smeri in opazovala neverjeten razgled na sončni zahod in nevihto, ki se je kuhala v ozadju. Kljub temu, da nisva plezala rekordno hitro ali kaj podobnega, je občutek plezanja El Capa v enem dnevu in hitrega gibanja čez mnoge odlične raztežaje, ki te pripeljejo do vrha ene najboljših naravnih linij v El Capu, res dober in okušanja vreden. Po uživanju v divjem razgledu z vrha, sva zadovoljna sestopila po East ledges in še z večjim občudovanjem gledala na mojstrstvo Royala Robbinsa, Toma Frosta in Chuck Pratta, ki so smer prvi preplezali že leta 1961, mnogo pred izumom premičnih varoval in z uporabo le 13 svedrovcev, ki so jih zavrtali v spodnji tretjini smeri.
Minil je ze več kot en mesec, odkar sva z Nastjo priletela v San Francisco in se naslednje jutro odpravila proti Yosemitom. Prva dva tedna sta bila posvečena ponovnemu privajanju na poči v plezališčih in daljših smereh po dolini.
Moj glavni namen tega obiska je bilo prosto plezanje v El Capitanu, zato se je po začetnem vplezavanju pogled vedno večkrat ustavil v območju smeri Golden Gate, ki je postala moj prostoplezalni cilj. Golden Gate sledi prvih 20 raztežajev Salatheju, potem pa se odcepi desno in je z 41 raztežaji ena najdaljših smeri v El Capu. Sprva sem razmišljal, da bi se bilo dobro najprej spustiti z vrha, naštudirati najtežje raztežaje, ter shraniti nekaj hrane in vode v steni, a sem se kasneje odločil, da poizkusim boljšem, »ground up« stilu, torej od spodaj z sprotnim vlečenjem vse opreme, kljub temu, da sem se zavedal, da bo vse skupaj težje in zaradi večje utrujenosti, možnosti za prosti vzpon manjše.
Ko sva pakirala transportni vreči, sva se kar čudila koliko vode, hrane in plezalne opreme rabi človek za en teden bivanja v steni. Najprej sva povlekla vso opremo po bližnjici malo nad Hearth ledges, potem pa po dvodnevnem počitku začela zares iz tal. Prvi dnevi so šli dokaj gladko, kljub težkemu vlečenju v položnejših raztežajih. Ena izmed ugank smeri je bil zame sigurno Monster offwidth, 50 metrska poč preozka da bi se zagozdil z celim telesom in preširoka za gvozdenje rok. Kljub začetnemu strahu, mi je šlo bolje kot sem pričakoval in po dobri uri boja sem zadovoljno vpel sidrišče. Tretji dan je bil na vrsti eden izmed detajlov smeri, The Downclimb, kratek raztežaj plezanja navzdol v položni plošči z drsečimi stopi in oprimki. Po pol ure probavanja, mi je le uspelo in tako sva še nadaljevala naslednjih par raztežajev. Ob večerji pa sva po nesreči izbrisala še celotno kartico na fotoaparatu. Naslednji dan je bil za zajtrk na vrsti The Move raztežaj ocenjen z 5.13a in tukaj so se zadeve malce zapletle. Po dveh neuspešnih poizkusih so naju dohiteli še naveza Francozov, ter Hansjorg Auer in Hazel Findlay, tako, da sem se odločil, da nadaljujem do udobnejše police imenovane Tower to the people dva razdežaja višje in poizkusim ponovno zjutraj. Zaradi precejšne vročine smo plezali samo zgodaj zjutraj in zvečer, čez dan pa večinoma počivali na portaledgih zaščiteni pred soncem. Po dnevu počitka sem se zjutraj ponovno znašel pod gibom, ki mi nikakor ni ležal in ga kljub večim poizkusom nisem uspešno povezal v celoto. Vse skupaj malce na dolžino ali pa na gibčnost, karkoli že komu paše, a očitno je meni nekaj od tega zmanjkalo Po nekaj poizkusih so bile blazinice na prstih raztrgane in polne krvi, tako mi ni preostalo drugega kot da požemarim nazaj do naše police in premislim kako naprej. Na Tower to the people je bilo vseskozi veselo, saj smo se tam znašle vse tri naveze iz Golden Gate-a in še dve iz El Corazona, tako da ob pestri druščini ni bilo dolgčas. To je bil že najin šesti dan v steni. Na srečo so nama Francozi podarili nekaj vode in hrane, tako da sva lahko ostala še dodatna dva, ki jih pred vzponom nisva načrtovala. Naslednje jutro sem se odločil, da poizkusim še enkrat in potem nadaljujeva proti vrhu. Žal se mi je luknjica za dva prsta vedno izmuznila in ni mi preostalo drugega kot da nadaljujem brez prosto preplezanega raztežaja oz. enega giba. Še isto jutro sem na flash preplezal Golden Desert (5.13a) raztežaj, ki je ponudil bolj vzdržljivostno plezanje z lepimi lieback gibi. Zvečer sem uspel še v A5 traverse (5.13a) v drugem poizkusu in pot proti vrhu je bila odprta. Osmi dan sva preplezala še zadnje zelo izpostavljene raztežaje in zvečer utrujena in z težkimi tovori sestopila proti dolini.
Verjetno ima vsak kakšno tehniko ali gib, ki mu ne leži, mene je moj čakal 700m nad tlemi v El Capu in mislim, da mi je bil dober učitelj. Kljub temu, da se mi je prosti vzpon izmuznil za en samcat gib, sem zelo zadovoljen, da sem se potrudil po najboljših močeh in preživel neverjetnih osem dni v steni, ki je ponudila odlično in zelo raznovrstno plezanje od začetka do konca.
Ko sem še pred nekaj leti poslušal in bral zgodbe o Bellavisti v Zahodni Cini v Dolomitih, sem samo gledal z odprtimi usti in se čudil, kakšne stvari ljudje resnično preplezajo prosto, hkrati pa si nekako sam pri sebi govoril, da so to itak na pol »vesoljci« oz. da so takšni vzponi namenjeni samo talentiranim izbrancem. Podobno sem gledal tudi na kakšne druge smeri, ki pa so se počasi začele pojavljati na mojem seznamu že preplezanih in tako se je začela spreminjati tudi moja miselnost o »nedosegljivem«. Seveda so bile vse lažje od Bellaviste, vendar so kljub temu predstavljale izziv za moj takratni plezalni nivo. Dokaj občutna razlika je bila tudi ta, da sem pri skoraj vseh prejšnjih ciljih poznal koga, ki je smer že preplezal in tako je bila prva psihična blokada pred neznanim že prebita, z nekaj napotki glede logistike, taktike in opreme, pa je tudi samo plezanje lažje »steklo«, tokrat pa je bilo neznank bistveno več.
Smer sem imel nekje v ozadju svojih mislih že nekaj časa, toda sam pri sebi sem vedel, da še nisem dovolj pripravljen za resen poizkus. Glede na to, da sem zadnja leta kar dosti plezal v Cinah, sem vedel, da mi ta tip plezanja kar odgovarja, nekaj izkušenj z včasih ne najbolj solidno skalo se je pa tudi že nabralo. Tako je smer počasi preraščala iz faze sanjarjenja, v cilj, zato sem večino zime preživel ob treningih na plastiki, le dvakrat sem si vzel krajši premor za kobacanje po zasneženih stenah.
Spomladi sem se vplezal v Italijanskih plezališčih in po ponovitvi Spiderja, Vražjega Roberta in nekaj težjih smeri v Kotečniku, sem vedel, da sem v solidni formi. Poletje se je počasi približevalo in kljub temu, da je bil pod steno še sneg, sem se odločil, da je že dovolj toplo, zato sva se z Nastjo odpravila pogledat, kako vse skupaj zgleda od blizu. Po dveh »delovnih« dneh mi je bilo jasno, da sem si našel projekt, ki je kmalu prerastel v obsedenost in naslednja dva meseca je bila Bellavista prva stvar na katero sem pomislil ko sem zjutraj odprl oči in zadnja , preden sem jih zvečer zaprl, vmes pa se je neštetokrat prikradla v moje misli še čez dan. 
Potem ko sem naredil gibe in naštudiral vse kombinacije, je bil čas za resen poizkus in kaj kmalu se je izkazalo, da bo povezovanje vseh detajlov v celoto terjalo dobršno mero vzdržljivosti in čim manj napak, ki se sproti seštevajo, ter kmalu terjajo svoj davek v obliki pretirano navitih podlahti. Zanimiva je bila tudi logistika in vrvna tehnika v najtežjem raztežaju, saj je bilo treba (po tem, ko sem odstranil vrvno ograjo, ki mi je služila za študij in vračanje nazaj na varovališče)zaradi previsnosti ob vsakem padcu, ko sem obvisel v zraku par metrov stran od stene, požemariti nazaj gor po plezalni vrvi do zadnjega klina, ki je zadržal padec. Druga stvar, ki je igrala ključno vlogo pri tem vzponu, pa so bile »razmere« oz. vlaga. Ta je imela svoj urnik, ki pogosto ni sovpadal z mojim , zato se nisva najbolje razumela Na koncu že ni bilo več vprašanje, ali se dobro počutim za uspešen vzpon, ampak bolj, ali bodo danes za spremembo suhi grifi ali ne. Čeprav je iz tal vedno izgledalo enako, je šele po sto metrih plezanja postalo počasi jasno kaj se nam obeta. Tako se mi je nekajkrat zgodilo, da sem prišel do najtežjega raztežaja popolnoma motiviran in pripravljen na boj, a kaj kmalu ugotovil, da so ob takšnih pogojih možnosti za uspeh skoraj nične. Počasi sem se začel že spraševati, če sem sploh še na pravi poti do uspeha in kolikokrat se bom še moral vrniti, da dočakam suhe pogoje. Za dodatno popestritev letošnjih obiskov Cin, pa je poskrbel nov elektronski sistem zaračunavanja ceste do vznožja, kateri je onemogočil popularne večerne brezplačne uvoze plezalcem in edini način, ki sva ga našla, da se temu izogneva, je bilo štopanje iz Misurine. Zjutraj je bilo po navadi še dokaj uspešno, zvečer pa se je zadeva malce spremenila in nekajkrat sva se dodobra spoznala prav z vsemi osmimi kilometri ovinkov od vznožja Cin, do Misurine.
Potem pa je prišel 21 avgust, ki se je začel podobno kot ostali plezalni dnevi, le da je bil tokrat z mano Igor Čorko, Nastja pa je uživala v izpostavljenem razu Kortinskih veveric. Ozračje je bilo presenetljivo suho in ob odličnem počutju so spodnji raztežaji minili precej hitro in kmalu sem se znašel pod streho, kjer sem ugotovil, da so oprimki precej bolj suhi, kot v prejšnjih obiskih. Kar malce nervozen sem zaplezal v najtežji raztežaj, ker sem vedel, da imam redko priložnost, ki bi jo bilo škoda zapraviti z nespametnim plezanjem. Kmalu sem se sam pri sebi odločil, da grem na vse ali nič in napetost je naraščala z vsakim gibom, ko sem bil bližje »štantu«. Ko je bil najtežji raztežaj za mano, sem bil prvi trenutek kar malo presenečen in nisem mogel verjeti, da sem pravkar preplezal svoj najtežji raztežaj v hribih, naslednji trenutek pa se mi je na usta narisal nasmeh, ki ga je bilo težko skriti še nekaj dni po tem. Po enournem visenju in čakanju, da me odvije, ter, da pride do mene še Igor, že počasi nisem čutil prstov in po krajšem ogrevanju in enem padcu v naslednjem 8a raztežaju, sem se zbral, splezal še ta raztežaj in pot proti vrhu je bila odprta. Sledila je še 7a prečka do stika z Švicarsko smerjo, potem po njej do police in nato lažji raztežaji Cassina do vrha Zahodne Cine, kjer sva se znašla ravno ob sončnem zahodu in dan je bil popoln.
Na koncu bi se rad zahvalil še predvsem Nastji in Igorju Čorku za vztrajno varovanje ter spodbudo ob vseh poizkusih in uspešnem vzponu.
Lansko poletje sva se z Albinom Simoničem ob ponavljanju Sivega vraga v glavni steni Križevnika zagledala v strm del stene, kjer še ni bilo smeri in si ustvarila najin mali projekt v tej kompaktni in redko obiskani steni nad Robanovim kotom. Smeri sva se prosto plezalno lotila »od spodaj«, krempeljce in ostalo tehnično opremo pa sva uporabljala samo za nameščanje svedrovcev in nikoli za napredovanje, kar je poskrbelo za marsikateri atraktiven padec in napete trenutke visenja v krempeljcih ob vrtanju. Plezanje na ta način se je izkazalo za precej zahtevno in zamudno, tako, da sva za dokončanje smeri potrebovala kar štiri dni razporejene v tri obiske. Po dokončanju nama vreme ob jesenskih vikendih ni dovoljevalo ponovnega obiska in prost vzpon vseh raztežajev v enem dnevu je moral počakati do preteklega ponedeljka, ko sva na sončen in vroč dan zaključila najino smer in jo poimenovala Hot Line. Jaz sem smer splezal prosto, vse raztežaje v vodstvu, Bine pa drugi raztežaj z »rdečim križem«, ostalo pa prosto kot drugi.
Smer, ki večinoma poteka po skali odlične kvalitete, vstopi desno od Sivega vraga, v votlini na začetku police, ki vodi v Ruško smer. Dolga je 300m in ima vsa varovališča opremljena z svedrovci. Varovanje je na mestih brez uporabnih naravnih razčlemb urejeno z svedrovci, potreben pa je tudi set zatičev in metuljev do velikosti BD #2, vključno z najmanjšimi velikostmi. Kljub svedrom gre za alpsko navrtano smer, plezanje pa je precej tehnično z lepimi prehodi v kompaktnih ploščah in počeh. V smeri se najde vse, od rahlih previsov, tehničnih položnih plošč, do neverjetnih poči v zadnjih raztežajih. Z dvojno 60 metrsko vrvjo je možen spust ob vrvi – zgornji del po smeri (55m, 40m, 60m!), spodaj pa po Ruški smeri, najprej po gredini (25m), potem pa 2x55m do tal.
Križevnik – Hot Line 7b+, 300m
Po naporni sezoni v gorah, sem jesen večinoma posvetil športnemu plezanju. Z Maticom Obidom sva konec septembra preživela dva tedna na sončni Sardiniji, kjer sva po začetnih nevšečnostih, ko so nama vlomili v avto, razbili dve šipi in Maticu ukradli večino plezalne opreme, drugo polovico popotovanja preživela v manj obljudenih plezališčih na južni polovici otoka. Večinoma sva plezala na pogled oz. smeri, ki so nama bile v dosegu parih poizkusov. Tako sem na pogled preplezal tri smeri z oceno 7c+, v drugem ali tretjem poizkusu pa šest 8a-jev.
Po vrnitvi iz Sardinije so sledila primorska plezališča, kjer sem plezal največ v Ospu in Mišji peči, ter v Ospu uspel v smereh Karies (8b) in Matičkov svet (8b), ki so se mi zdele dokaj »soft« za svojo oceno, v Miški pa splezal Pikovo damo (8b), Blood Sugar Sex Magic (8a+), Ptičjo perspektivo (8a+), Sonce v očeh (8a+), Uživancijo (8a) in Tretje tisočletje (8a).
© 2013 Luka Krajnc All Rights Reserved.