Ja, vem, zamujam. Shit happens. Moj klasični odgovor: Bolje pozno kot nikoli

Po Yosemitih nama je ostalo še 3 tedne časa in v deželi onkraj luže se nama je pridružil še Peter Jeromel. Z polno naloženim najetim avtomobilom smo se odpravili novim dogodivščinam naproti in prva postaja na našem tripu je bil Bishop, ki s svojim ogromnim potencialom za balvaniranje in lepim vremenom privablja plezalce iz vsega sveta. Spoznali smo kar nekaj plezalcev iz Amerike in Evrope, ter se resnično vživeli v balvansko sceno. Obiskali smo vse tri glavne boulder spote in sicer Buttermilks, Happy boulders in Druid stones, en dan pa smo preizkusili tudi njihovo športno plezalno destinacijo Owens river gorge, ki pa nas zaradi toliko odličnih balvanov okoli Bishopa in za evropske razmere zgolj povprečnostjo ni najbolj navdušila. Po dobrem tednu smo se utrujeni in brez kože na blazinicah odpeljali skozi Nevado do Utaha, kjer nas je čakala svetovno znana »crack climbing« destinacija – Indian Creek. Po deževnem začetku, se je vreme izboljšalo in takoj ko se je peščenjak posušil, smo si že ogledovali neverjetne poči. Vsak od nas si je našel svojo velikost, ki mu ni šla najbolje in po enem tednu tlačenja rok, nog, kolen in vsega ostalega, kar je pomagalo kljubovati zakonom težnosti, v poči vseh dimenzij in oblik, se je datum našega odhoda počasi a vztrajno bližal. Zadnja dva dni smo preživeli v Red rocksih v bližini Las Vegasa. Čez dan smo poplezavali v športnoplezalnih smereh v kanjonu, zvečer pa se čudili utripu tega show biznis mesta zgrajenega sredi puščave, ki pravzaprav oživi šele ko pade mrak. Glede Vegasa pa saj veste kaj pravijo: What happens in Vegas, stays in Vegas

 

Po treh dnevih počitka, so prvi občutki utrujenosti počasi zbledeli in misli so ponovno uhajale v El Cap. Tokrat sem združil moči z odličnim avstrijskim plezalcem Hansjorg Auerjem in ker nisva imela želje po ponovnem večdnevnem vzponu, sva se odločila za enodnevno misijo z ciljem preplezati Salathe, brez odvečnega tovora in prosto plezalnih ambicij. Oba navdušena po odličnem predavanju prvih plezalcev ob 50-ti obletnici Salatheja en dan prej, sva stala pod steno ob pol štirih zjutraj in v soju svetilk začela najino popotovanje po 1000 metrih granita, ki je  stal pred nama. Odločila sva se, da plezava v blokih in si razdelila raztežaje, glede na to, kaj komu bolj leži oz. kje je kdo hitrejši in bolj domač. Hansjorg je dobil plošče, jaz pa širše poči in bolj tehnične raztežaje. Po treh urah njegovega plezanja in mojega žimarjenja, sva že menjavala opremo po koncu dvanajstega raztežaja na Hearth ledgu in na vrsti je bil moj blok. Najprej kratek raztežaj do Lung ledga, potem pa širše poči in kamini vse do votline pod El Cap Spire-jem, kjer sva se ponovno zamenjala. Sledili so lažji raztežaji z nekaj tehnike do Sou le Toua police, kjer sva morala počakati pol ure, da je naveza pred nama dokončala raztežaj, potem pa je sledil moj čez poči in slavno Salathejevo streho 800m nad tlemi. Headwall, 80 metrski sistem rahlo previsnih poči, ki je eden najtežjih in hkrati tudi najbolj impresivnih odsekov smeri, z nekaj tehnike ni bil pretirano težek. Kljub temu sva že rahlo čutila utrujenost po 12-ih urah plezanja in nama je vzel malo več časa kot ostali raztežaji. Potem je vodstvo zopet prevzel Hansjorg in čez nekaj raztežajev sva po skupaj 14 urah plezanja vesela stala pri drevesu na vrhu smeri in opazovala neverjeten razgled na sončni zahod in nevihto, ki se je kuhala v ozadju. Kljub temu, da nisva plezala rekordno hitro ali kaj podobnega, je občutek plezanja El Capa v enem dnevu in hitrega gibanja čez mnoge odlične raztežaje, ki te pripeljejo do vrha ene najboljših naravnih linij v El Capu, res dober in okušanja vreden. Po uživanju v divjem razgledu z vrha, sva zadovoljna sestopila po East ledges in še z večjim občudovanjem gledala na mojstrstvo Royala Robbinsa, Toma Frosta in Chuck Pratta, ki so smer prvi preplezali že leta 1961, mnogo pred izumom premičnih varoval in z uporabo le 13 svedrovcev, ki so jih zavrtali v spodnji tretjini smeri.

 

Minil je ze več kot en mesec, odkar sva z Nastjo priletela v San Francisco in se naslednje jutro odpravila proti Yosemitom. Prva dva tedna sta bila posvečena ponovnemu privajanju na poči v plezališčih in daljših smereh po dolini.
Moj glavni namen tega obiska je bilo prosto plezanje v El Capitanu, zato se je po začetnem vplezavanju pogled vedno večkrat ustavil v območju smeri Golden Gate, ki je postala moj prostoplezalni cilj. Golden Gate sledi prvih 20 raztežajev Salatheju, potem pa se odcepi desno in je z 41 raztežaji ena najdaljših smeri v El Capu. Sprva sem razmišljal, da bi se bilo dobro najprej spustiti z vrha, naštudirati najtežje raztežaje, ter shraniti nekaj hrane in vode v steni, a sem se kasneje odločil, da poizkusim boljšem, »ground up« stilu, torej od spodaj z sprotnim vlečenjem vse opreme, kljub temu, da sem se zavedal, da bo vse skupaj težje in zaradi večje utrujenosti, možnosti za prosti vzpon manjše.
Ko sva pakirala transportni vreči, sva se kar čudila koliko vode, hrane in plezalne opreme rabi človek za en teden bivanja v steni. Najprej sva povlekla vso opremo po bližnjici malo nad Hearth ledges, potem pa po dvodnevnem počitku začela zares iz tal. Prvi dnevi so šli dokaj gladko, kljub težkemu vlečenju v položnejših raztežajih. Ena izmed ugank smeri je bil zame sigurno Monster offwidth, 50 metrska poč preozka da bi se zagozdil z celim telesom in preširoka za gvozdenje rok. Kljub začetnemu strahu, mi je šlo bolje kot sem pričakoval in po dobri uri boja sem zadovoljno vpel sidrišče. Tretji dan je bil na vrsti eden izmed detajlov smeri, The Downclimb, kratek raztežaj plezanja navzdol v položni plošči z drsečimi stopi in oprimki. Po pol ure probavanja, mi je le uspelo in tako sva še nadaljevala naslednjih par raztežajev. Ob večerji pa sva po nesreči izbrisala še celotno kartico na fotoaparatu. Naslednji dan je bil za zajtrk na vrsti The Move raztežaj ocenjen z 5.13a in tukaj so se zadeve malce zapletle. Po dveh neuspešnih poizkusih so naju dohiteli še naveza Francozov, ter Hansjorg Auer in Hazel Findlay, tako, da sem se odločil, da nadaljujem do udobnejše police imenovane Tower to the people dva razdežaja višje in poizkusim ponovno zjutraj. Zaradi precejšne vročine smo plezali samo zgodaj zjutraj in zvečer, čez dan pa večinoma počivali na portaledgih zaščiteni pred soncem. Po dnevu počitka sem se zjutraj ponovno znašel pod gibom, ki mi nikakor ni ležal in ga kljub večim poizkusom nisem uspešno povezal v celoto. Vse skupaj malce na dolžino ali pa na gibčnost, karkoli že komu paše, a očitno je meni nekaj od tega zmanjkalo Po nekaj poizkusih so bile blazinice na prstih raztrgane in polne krvi, tako mi ni preostalo drugega kot da požemarim nazaj do naše police in premislim kako naprej. Na Tower to the people je bilo vseskozi veselo, saj smo se tam znašle vse tri naveze iz Golden Gate-a in še dve iz El Corazona, tako da ob pestri druščini ni bilo dolgčas. To je bil že najin šesti dan v steni. Na srečo so nama Francozi podarili nekaj vode in hrane, tako da sva lahko ostala še dodatna dva, ki jih pred vzponom nisva načrtovala. Naslednje jutro sem se odločil, da poizkusim še enkrat in potem nadaljujeva proti vrhu. Žal se mi je luknjica za dva prsta vedno izmuznila in ni mi preostalo drugega kot da nadaljujem brez prosto preplezanega raztežaja oz. enega giba. Še isto jutro sem na flash preplezal Golden Desert (5.13a) raztežaj, ki je ponudil bolj vzdržljivostno plezanje z lepimi lieback gibi. Zvečer sem uspel še v A5 traverse (5.13a) v drugem poizkusu in pot proti vrhu je bila odprta. Osmi dan sva preplezala še zadnje zelo izpostavljene raztežaje in zvečer utrujena in z težkimi tovori sestopila proti dolini.
Verjetno ima vsak kakšno tehniko ali gib, ki mu ne leži, mene je moj čakal 700m nad tlemi v El Capu in mislim, da mi je bil dober učitelj. Kljub temu, da se mi je prosti vzpon izmuznil za en samcat gib, sem zelo zadovoljen, da sem se potrudil po najboljših močeh in preživel neverjetnih osem dni v steni, ki je ponudila odlično in zelo raznovrstno plezanje od začetka do konca.

 

Ko sem še pred nekaj leti poslušal in bral zgodbe o Bellavisti v Zahodni Cini v Dolomitih, sem samo gledal z odprtimi usti in se čudil, kakšne stvari ljudje resnično preplezajo prosto, hkrati pa si nekako sam pri sebi govoril, da so to itak na pol »vesoljci« oz. da so takšni vzponi namenjeni samo talentiranim izbrancem. Podobno sem gledal tudi na kakšne druge smeri, ki pa so se počasi začele pojavljati na mojem seznamu že preplezanih in tako se je začela spreminjati tudi moja miselnost o »nedosegljivem«. Seveda so bile vse lažje od Bellaviste, vendar so kljub temu predstavljale izziv za moj takratni plezalni nivo. Dokaj občutna razlika je bila tudi ta, da sem pri skoraj vseh prejšnjih ciljih poznal koga, ki je smer že preplezal in tako je bila prva psihična blokada pred neznanim že prebita, z nekaj napotki glede logistike, taktike in opreme, pa je tudi samo plezanje lažje »steklo«, tokrat pa je bilo neznank bistveno več.

Smer sem imel nekje v ozadju svojih mislih že nekaj časa, toda sam pri sebi sem vedel, da še nisem dovolj pripravljen za resen poizkus. Glede na to, da sem zadnja leta kar dosti plezal v Cinah, sem vedel, da mi ta tip plezanja kar odgovarja, nekaj izkušenj z včasih ne najbolj solidno skalo se je pa tudi že nabralo. Tako je smer počasi preraščala iz faze sanjarjenja, v cilj, zato sem večino zime preživel ob treningih na plastiki, le dvakrat sem si vzel krajši premor za kobacanje po zasneženih stenah.

Spomladi sem se vplezal v Italijanskih plezališčih in po ponovitvi Spiderja, Vražjega Roberta in nekaj težjih smeri v Kotečniku, sem vedel, da sem v solidni formi. Poletje se je počasi približevalo in kljub temu, da je bil pod steno še sneg, sem se odločil, da je že dovolj toplo, zato sva se z Nastjo odpravila pogledat, kako vse skupaj zgleda od blizu. Po dveh »delovnih« dneh mi je bilo jasno, da sem si našel projekt, ki je kmalu prerastel v obsedenost in naslednja dva meseca je bila Bellavista prva stvar na katero sem pomislil ko sem zjutraj odprl oči in zadnja , preden sem jih zvečer zaprl, vmes pa se je neštetokrat prikradla v moje misli še čez dan.

Potem ko sem naredil gibe in naštudiral vse kombinacije, je bil čas za resen poizkus in kaj kmalu se je izkazalo, da bo povezovanje vseh detajlov v celoto terjalo dobršno mero vzdržljivosti in čim manj napak, ki se sproti seštevajo, ter kmalu terjajo svoj davek v obliki pretirano navitih podlahti. Zanimiva je bila tudi logistika in vrvna tehnika v najtežjem raztežaju, saj je bilo treba (po tem, ko sem odstranil vrvno ograjo, ki mi je služila za študij in vračanje nazaj na varovališče)zaradi previsnosti ob vsakem padcu, ko sem obvisel v zraku par metrov stran od stene, požemariti nazaj gor po plezalni vrvi do zadnjega klina, ki je zadržal padec. Druga stvar, ki je igrala ključno vlogo pri tem vzponu, pa so bile »razmere« oz. vlaga. Ta je imela svoj urnik, ki pogosto ni sovpadal z mojim , zato se nisva najbolje razumela Na koncu že ni bilo več vprašanje, ali se dobro počutim za uspešen vzpon, ampak bolj, ali bodo danes za spremembo suhi grifi ali ne. Čeprav je iz tal vedno izgledalo enako, je šele po sto metrih plezanja postalo počasi jasno kaj se nam obeta. Tako se mi je nekajkrat zgodilo, da sem prišel do najtežjega raztežaja popolnoma motiviran in pripravljen na boj, a kaj kmalu ugotovil, da so ob takšnih pogojih možnosti za uspeh skoraj nične. Počasi sem se začel že spraševati, če sem sploh še na pravi poti do uspeha in kolikokrat se bom še moral vrniti, da dočakam suhe pogoje. Za dodatno popestritev letošnjih obiskov Cin, pa je poskrbel nov elektronski sistem zaračunavanja ceste do vznožja, kateri je onemogočil popularne večerne brezplačne uvoze plezalcem in edini način, ki sva ga našla, da se temu izogneva, je bilo štopanje iz Misurine. Zjutraj je bilo po navadi še dokaj uspešno, zvečer pa se je zadeva malce spremenila in nekajkrat sva se dodobra spoznala prav z vsemi osmimi kilometri ovinkov od vznožja Cin, do Misurine.

Potem pa je prišel 21 avgust, ki se je začel podobno kot ostali plezalni dnevi, le da je bil tokrat z mano Igor Čorko, Nastja pa je uživala v izpostavljenem razu Kortinskih veveric. Ozračje je bilo presenetljivo suho in ob odličnem počutju so spodnji raztežaji minili precej hitro in kmalu sem se znašel pod streho, kjer sem ugotovil, da so oprimki precej bolj suhi, kot v prejšnjih obiskih. Kar malce nervozen sem zaplezal v najtežji raztežaj, ker sem vedel, da imam redko priložnost, ki bi jo bilo škoda zapraviti z nespametnim plezanjem. Kmalu sem se sam pri sebi odločil, da grem na vse ali nič in napetost je naraščala z vsakim gibom, ko sem bil bližje »štantu«. Ko je bil najtežji raztežaj za mano, sem bil prvi trenutek kar malo presenečen in nisem mogel verjeti, da sem pravkar preplezal svoj najtežji raztežaj v hribih, naslednji trenutek pa se mi je na usta narisal nasmeh, ki ga je bilo težko skriti še nekaj dni po tem. Po enournem visenju in čakanju, da me odvije, ter, da pride do mene še Igor, že počasi nisem čutil prstov in po krajšem ogrevanju in enem padcu v naslednjem 8a raztežaju, sem se zbral, splezal še ta raztežaj in pot proti vrhu je bila odprta. Sledila je še 7a prečka do stika z Švicarsko smerjo, potem po njej do police in nato lažji raztežaji Cassina do vrha Zahodne Cine, kjer sva se znašla ravno ob sončnem zahodu in dan je bil popoln.

Na koncu bi se rad zahvalil še predvsem Nastji in Igorju Čorku za vztrajno varovanje ter spodbudo ob vseh poizkusih in uspešnem vzponu.

 

Lansko poletje sva se z Albinom Simoničem ob ponavljanju Sivega vraga v glavni steni Križevnika zagledala v strm del stene, kjer še ni bilo smeri in si ustvarila najin mali projekt v tej kompaktni in redko obiskani steni nad Robanovim kotom. Smeri sva se prosto plezalno lotila »od spodaj«, krempeljce in ostalo tehnično opremo pa sva uporabljala samo za nameščanje svedrovcev in nikoli za napredovanje, kar je poskrbelo za marsikateri atraktiven padec in napete trenutke visenja v krempeljcih ob vrtanju. Plezanje na ta način se je izkazalo za precej zahtevno in zamudno, tako, da sva za dokončanje smeri potrebovala kar štiri dni razporejene v tri obiske. Po dokončanju nama vreme ob jesenskih vikendih ni dovoljevalo ponovnega obiska in prost vzpon vseh raztežajev v enem dnevu je moral počakati do preteklega ponedeljka, ko sva na sončen in vroč dan zaključila najino smer in jo poimenovala Hot Line. Jaz sem smer splezal prosto, vse raztežaje v vodstvu, Bine pa drugi raztežaj z »rdečim križem«, ostalo pa prosto kot drugi.

Smer, ki večinoma poteka po skali odlične kvalitete, vstopi desno od Sivega vraga, v votlini na začetku police, ki vodi v Ruško smer. Dolga je 300m in ima vsa varovališča opremljena z svedrovci. Varovanje je na mestih brez uporabnih naravnih razčlemb urejeno z svedrovci, potreben pa je tudi set zatičev in metuljev do velikosti BD #2, vključno z najmanjšimi velikostmi.  Kljub svedrom gre za alpsko navrtano smer, plezanje pa je precej tehnično z lepimi prehodi v kompaktnih ploščah in počeh. V smeri se najde vse, od rahlih previsov, tehničnih položnih plošč, do neverjetnih poči v zadnjih raztežajih. Z dvojno 60 metrsko vrvjo je možen spust ob vrvi – zgornji del po smeri (55m, 40m, 60m!), spodaj pa po Ruški smeri, najprej po gredini (25m), potem pa 2×55m do tal.

Križevnik – Hot Line 7b+, 300m

 

Po naporni sezoni v gorah, sem jesen večinoma posvetil športnemu plezanju. Z Maticom Obidom sva konec septembra preživela dva tedna na sončni Sardiniji, kjer sva po začetnih nevšečnostih, ko so nama vlomili v avto, razbili dve šipi in Maticu ukradli večino plezalne opreme, drugo polovico popotovanja preživela v manj obljudenih plezališčih na južni polovici otoka. Večinoma sva plezala na pogled oz. smeri, ki so nama bile v dosegu parih poizkusov. Tako sem na pogled preplezal tri smeri z oceno 7c+, v drugem ali tretjem poizkusu pa šest 8a-jev.
Po vrnitvi iz Sardinije so sledila primorska plezališča, kjer sem plezal največ v Ospu in Mišji peči, ter v Ospu uspel v smereh Karies (8b) in Matičkov svet (8b), ki so se mi zdele dokaj »soft« za svojo oceno, v Miški pa splezal Pikovo damo (8b), Blood Sugar Sex Magic (8a+), Ptičjo perspektivo (8a+), Sonce v očeh (8a+), Uživancijo (8a) in Tretje tisočletje (8a).

 

Kar predolgo je minilo odkar me je okužil virus pisalne lenobe in sem prenehal z osveževanjem strani. Kljub temu, da večkrat slišim, da bi bilo pa res dobro kaj napisati in prilepiti kakšno slikco, se nekako do sedaj nisem spravil k stvari in misli na to pretvoril v prakso. Vedno se najde kakšen izgovor, največkrat je to lenoba in odlaganje na kakšen drug dan, potem grem pa spet kam plezat, novica že počasi zastari in je volja po objavljanju še manjša. Kakorkoli stvar obrnem sem na koncu, ko potegnem črto vseeno vesel, da veliko plezam in malo manj »nakladam«, kot pa da bi bilo ravno obratno, kar pa v današnjih časih tudi ni tako zelo redek pojav

Lanska plezalna sezona v gorah se je začela z že omenjeno ponovitvijo Sivega Vraga v Križevniku, ob kateri sem si lahko dobro ogledal steno in ugotovil, da bi se še našel prostor za kakšno novo smer. Tako sva z Albinom Simoničem kar nekaj poletnih dni preživela v tej čudoviti, osamljeni steni, kjer sva opremila novo smer, manjka le še »pika na i« v obliki proste ponovitve v enem dnevu, kar pa imava v planu v prihajajoči sezoni.

Pred, med in po obiskih Križevnika, ki so dodobra načeli moj športno plezalni nivo, pa sem veliko plezal tudi v Dolomitih, ki še vedno ostajajo moja najljubša plezalna destinacija. Najprej je bila na vrsti masivna stena Marmolade in smer Cattedrale katero sva si z Andrejem Grmovškom pobližje ogledala, za kasnejši poizkus prostega vzpona.

Kmalu za tem je prav tako v Marmoladi sledil plezalni tabor, ki ga je organizirala Komisija za Alpinizem. Z Maticem Obidom sva se prvi dan, kot večina navez s prvo svetlobo zapodila v steno. Odločila sva se za smer Irreale (7a+, 900m), ki poteka v območju desno od slavne Ribe. Kljub temu, da gre za eno daljših smeri v steni, nama je šlo plezanje dokaj dobro, dokler nisva popoldan prišla do izstopnih kaminov, kjer pa se je zadeva malce ustavila. V kaminih naju je pričakala zajetna količina ledu in curek vode iz talečega se ledenika na vrhu stene. Žal ni bilo druge boljše možnosti kot plezati dalje in  ob mrzlem tušu so zadnji štirje raztežaji trajali toliko kot prejšnjih deset. Izplezala sva v soju svetilk in noč prebivakirala v mrzli betonski sobi zgornje postaje gondole. V naslednjih nekaj dneh sva preplezala še dve krajši smeri v Selli in Marmoladi, ter bila na koncu zadovoljna z najinim izkupičkom preteklega tedna.

Kasneje sem se ponovno vrnil v Marmolado z Andrejem, z namenom prosto preplezati že omenjeno Cattedrale (8a+, 850m) . Andreju je to uspelo, meni pa se je ponovila nesrečna stalnica sezone in sem padel v zadnjih gibih najtežjega raztežaja. Še pred to smerjo pa sva se ustavila v Cinah, kjer sva v zahodni steni velike Cine opravila prvo prosto ponovitev stare tehnične smeri via Sandro Pertini (7c, 220m).

V veliki Cini sem splezal tudi Saško Superdirettissimo (7c, 500m),  kjer mi je vzpon na pogled preprečil zgolj odlomljen oprimek v enemu lažjih raztežajev.  Na koncu dolomitske sezone pa mi je uspelo tudi v lepi  smeri Vint ani Do (8a, 350m) v steni Miesules dla Biesces v Selli, kjer je streha v najtežjem raztežaju ponujala neverjeten prehod z lepimi gibi in še lepšim razgledom na okolico.

Verjamem, da bi lahko z malce več športne sreče bila sezona še mnogo boljša, a če bi šlo vedno vse kot po maslu, bi stvari lahko počasi postale že malce dolgočasne. Vsekakor sem doživel ogromno lepih trenutkov, nabral nekaj novih izkušenj in kar je najpomembneje, ostal brez večjih poškodb, ter željan plezanja še težjih smeri.

 

V začetku meseca sva se z Albinom Simoničem odločila za plezanje v Križevniku nad Robanovim kotom. Prav z Binetom sem pred nekaj leti prvič okusil kvaliteto plezanja v Križevniku in njegovem predostenju, ki mi z dobrimi linijami in odlično skalo, ob vsakem obisku ponudi avanturistično plezalno izkušnjo.

Tokrat sva za najin cilj izbrala smer Sivi vrag, ki poteka v levem delu glavne stene in je že po ogledu vodnička zaradi svoje konstantnosti in strmine stene, kjer poteka, izgledala zelo privlačno.

Jaz sem odšel pod steno že prejšno popoldne in prespal v enem od najbolj neverjetnih bivakov, ki se nahaja v luknji pod glavno steno, Bine pa se mi je pridružil naslednje jutro.

Kmalu sva odkrila zajedo po kateri vstopi najina »izbranka« in uživancija se je lahko pričela. Smer sledi logičnim prehodom po počeh in zajedah v strmem levem delu stene.Prvi raztežaji so nama šli precej gladko, v najtežjem raztežaju pa sem se po začetnem kompliciranju z nepotrebnim varovanjem in malce zgrešeno kombinacijo gibov, moral kar potruditi, da sem ga splezal na pogled .  V smeri je od prvih plezalcev ostalo nekaj klinov, v najtežjem raztežaju pa tudi dva svedrovca. Vso dodatno varovanje je možno urediti z premičnimi varovali, zato nama je prav prišel set in pol frendov, zatiči in tricami, kladiva in klinov pa nisva potrebovala. Na koncu dneva sva bila vesela, da sva opravila prvo ponovitev te Frančkove mojstrovine in hkrati ene izmed boljših smeri, ki sem jih plezal v naših hribih.

Križevnik, Sivi Vrag, VIII, 300m; 2.ponovitev

 

Kar nekaj časa je že minilo, odkar sem se zadnjič usedel za računalnik in napisal kakšno novičko iz mojega vertikalnega sveta, pa vedno znova ugotovim, da mi je lažje splezati kakšno novo smer, kot pa potem vse skupaj spraviti na ekran. Pravzaprav se pri meni to pisanje dogaja z takšno »hitrostjo«, da se od takrat ko splezam, do takrat ko objavim, vmes zamenjajo že letni časi in ne samo meseci na koledarju

Agricantus

Že dolgo sem imel željo, da bi rad preplezal katerega izmed Pakleniških 8a-jev,  pa je lansko leto vse skupaj ostalo bolj pri radovednem ogledovanju težjih raztežajev, kot pa pri kakšnem resnem poizkusu.

Je bila pa letošnja  skalna forma ravno pravšnja, da sem se lahko z realnimi možnostmi lotil kakšne težje smeri. Prvomajske praznike sem tako preživel v sončni Paklenici, in že prvi dan odšel z Dejanom Korenom v Aniča kuk z namenom preplezati Cupido, ki sem ga naštudiral že ob prejšnem obisku, a je deževno vreme v prejšnih dneh pustilo mokro sled v najtežjem raztežaju, zato sva hitro preusmerila misli na drugo smer, Agricantus 8a, 200m. Naštudirala sva najtežje raztežaje in se utrujena in brez kože na prstih spustila nazaj proti tlom.

Po enem dnevu počitka je bil čas za resen poizkus, tokrat se mi je v vlogi varovalca pridružil Pakleniški lokalec Marko Marasevič. Žal stvari ne gredo vedno kot bi si človek želel, tako da sem v najtežjem raztežaju dvakrat padel na zadnjem težkem gibu in po krajši popoldanski plohi je bil dan zaključen.

V tretje gre rado pravijo, in tokrat je to popolnoma držalo. Za soplezalca sem našel Matica Obida iz Gorice, ki je vztrajno sledil in tudi sam malce naštudiral najtežje gibe za drugič.

Ob tem obisku sem prosto preplezal vse raztežaje v vodstvu, brez padcev in tako je bil en projekt zaključen, na obzorju pa so se že prikazovali novi.

Stare tehnike – prosto

Po vrnitvi iz mednarodnega srečanja plezalcev v Angliji, sva bila oba z Tadejem Krišeljem – Antetom pod vplivom novih izkušenj z tradicionalnim varovanjem in sva iskala temu primerne cilje. En dan po prihodu sem skoraj nerazpakirano torbo z opremo naložil v avto in z pisano druščino smo se odpeljali v Paklenico, novim izzivom naproti.

Že pred obiskom Anglije sem šel pogledat kako od blizu izgleda smer Srček, ki se nahaja desno od Cupida in presenečen ugotovil, da se v najtežjem raztežaju ocenjenem z A3 nahaja nekaj starih svedrov, katere sem zamenjal z novimi, dodal par klinov in tako je bila smer pripravljena za prosto ponovitev.Smer vstopi po Kači, potem pa se pri drevesu pod velikim trikotnim previsom odcepi navzgor. Najtežji raztežaj se je vdal ob drugem poizkusu, ostali pa so šli tekoče. Tadeju je v najtežjem raztežaju malo zmanjkalo za prost vzpon, si je pa pogledal gibe za prihodnji obisk.

Drugi dan sva se podala v Polumjesec, smer, ki se nahaja v skrajnem desnem delu Stupa in do najinega obiska še ni imela proste ponovitve. Po lažjem začetku je Ante splezal delikaten raztežaj do vznožja velike zajede katero so prvi plezalci preplezali z uporabo tehnike. Ob plezanju te zajede/kamina, so se mi povrnili občutki plezanja Yosemitskih kaminov v lažji obliki. Zgornji raztežaji so bili večinoma lažji in preostanek dneva sva izkoristila za spust preko Feferona in odstranjevanje zelenjave iz zaraščenih poči. Dodala sva tudi nekaj klinov na varovališčih in v najtežjih raztežajih.

Naslednji dan sva oba prosto preplezala Feferon, ki se je izkazal za res lepo smer po izraziti poči, levo od Brida za mali čekič. Popoldan sva odšla še v Čarovnico, ki poteka levo od Vražje smeri. Za ključnega se je izkazal drugi raztežaj, kjer je bilo najprej potrebno najti prostoplezalno linijo preko donečih lusk ter dodati nekaj klinov. Dan sva zaključila z vrtnarsko akcijo odstranjevanja bršljana.

Dan kasneje mi je uspel prost vzpon, Tadeju pa se je odlomil oprimek in raztežaja ni ponavljal. Najtežji raztežaj je dolg 55m, na zgornjem varovališču v kaminu pa sva pustila en klin.

Vse kline, ki sva jih zabila, sva pustila v smereh, tako da za ponavljalce kladivo ni več potrebni. Za ponovitev vseh omenjenih smeri zadostuje set zatičev in dva seta frendov do Camalota #2, le v Polumjesecu pride prav tudi #3.

Agricantus (8a, 200m), PP

Srček (4c, A3, 250m), 1.PP (IX-)

Polumjesec (5c, A1, 250m) 1.PP (VII+/VIII-)

Feferon (4c, A2, 120m), 1.PP (VIII+)

Čarovnica (5b, A2, 250m), 1.PP (VIII)

 

Kot je že v navadi se vsako drugo pomlad pod organizatorstvom Angleške planinske organizacije odvije mednarodno srečanje plezalcev. Zadnjih dvajset let je bilo srečanje organizirano v južnem Walesu, tokrat pa so dogajanje premaknili v Cornwall, ki leži na najbolj jugozahodnem delu otoka. Že pred dvema letoma, ko sem bil udeleženec omenjenega srečanja v Walesu, sem bil zelo navdušen nad njihovim načinom plezanja in strogo etiko glede opremljanja smeri z klini, svedrovci in ostalim fiksnim varovanjem. Pleza se samo z uporabo premičnih varoval (frendi,zatiči), zato je včasih potrebno kar precej energije in inovativnosti, da namestiš varovalo tam, kjer bi v naših hribih samo vpel komplet v klin in odplezal dalje.

Srečanja se je udeležilo več kot 30 plezalcev iz 22 držav, meni pa se je v odkrivanju tradicionalnih vrednot angleškega plezanja pridružil Tadej Krišelj – Ante iz Kamnika. Nastanjeni smo bili v plezalski koči Counthouse, ki je služila kot odlično izhodišče za naše cilje. Raznolikost plezalnih področij nam je omogočila, da smo lahko skoraj vsak dan plezali na drugačnem tipu skale, od granita, greenstona, do različnih vulkanskih kamnin in apnenca.

Vsak od gostov je bil združen v navezo z lokalnim plezalcem, s katerim smo cel teden raziskovali plezališča v bližnji in daljni okolici. Ves čas smo plezali v pečinah in stenah, ki se dvigajo iz Atlantskega oceana, tako, da je pomembno vlogo pri izbiri plezališč odigrala napoved plime in oseke, kajti večina sten je ob visokem plimovanju morja nedostopnih.

Prve dni je bil moj soplezalec Ken Palmer, lokalec, ki je v svojih časih postavljal mejnike tamkajšnega plezanja in mi je s svojimi izkušnjami lahko svetoval pri izbiri smeri in plezališč. V drugi polovici tedna sem združil moči z Andijem Turnerjem iz Peak Districta, s katerim sva med drugim preplezala tudi prvenstveno smer v plezališču Carn Vellon, ki poteka po poči pod veliko streho in se na vrhu pridruži v že obstoječo smer  Fun Curve Factory. Smer sem preplezal na pogled in jo poimenoval From Slovenia with Love z oceno E6,6b. Na koncu dneva nihče od naju ni mogle verjeti, da je takšna linija lahko ostala še nepreplezana.

Čas je ob mednarodni druščini in prijetnem vzdušju kar prehitro mineval, in z veliko sreče z vulkanskim pepelom, ki je povzročil pravo zmedo v zračnem prometu na dan najinega odhoda, sva po planu poletela proti domu polna vtisov in z upanjem, da se v Angleška trad plezališča še kdaj vrneva.

Z Tadejem sva v enem tednu preplezala lepo bero smeri do težavnosti E6, ter domov odšla z večjim zaupanjem v premična varovala (predvsem v zatiče), katerih trdnost sva ob večkratnih padcih dodobra preizkusila.