Climbing the steep granite on Gran Pillier d Angle was one of my long time wishes, so with a short but sunny weather window approaching , together with Luka Lindič, we drove towards Courmajeur. On the first day, we took a cable car to Torino hut , walked to Fourche bivouac and checked our approach that leads to Grand Pillier d Angle and our goal Divine providence (7b+, 900+600m). I never sleep good before big climbs and this time was no different.
Climbing on Tre cime in summer has always been fun. Maybe the short approach and a lot of relatively well protected routes doesn´t make these walls the most alpine around, but exactly because of these factors one can focus more on the other challenges their steep walls offer. Although I climbed there a lot in the past summer seasons, I always wondered how do they feel like in winter. Quiet, cold, scary? I teamed up with my friend Andrej Grmovšek and went searching for answers on one cloudless day in March.
Continue reading…
In December 2011, Andrej (38) and Tanja Grmovšek (35) together with Matic Obid (23) and my self (25) were sitting in the first row of a chilled out Venezuelan bus headed from the chaos of Caracas towards the small town of Santa Elena, the last stop before our jungle adventure. Before disconnecting from the civilized world we used the internet for the last time and the news of Tanja`s fathers death at home send a shock wave true all of us. After intense moments, hard decisions and some logistical problems Tanja and Andrej headed back home the next morning, after only two days in Venezuela. Continue reading…
Tre Cime are striking. While climbing there for the first time I was amazed. Approaching them for the first time years ago, I had no idea what they will look like. When I walked around the corner on the approach, their north faces hit me. The steepness was incredible. I couldn’t believe the contrast between their south and north faces. That view is something special and even now, that I’ve climbed there for more than twenty times, I cannot take my eyes off them on the approach.
Ja, vem, zamujam. Shit happens. Moj klasični odgovor: Bolje pozno kot nikoli 
Po Yosemitih nama je ostalo še 3 tedne časa in v deželi onkraj luže se nama je pridružil še Peter Jeromel. Z polno naloženim najetim avtomobilom smo se odpravili novim dogodivščinam naproti in prva postaja na našem tripu je bil Bishop, ki s svojim ogromnim potencialom za balvaniranje in lepim vremenom privablja plezalce iz vsega sveta. Spoznali smo kar nekaj plezalcev iz Amerike in Evrope, ter se resnično vživeli v balvansko sceno. Obiskali smo vse tri glavne boulder spote in sicer Buttermilks, Happy boulders in Druid stones, en dan pa smo preizkusili tudi njihovo športno plezalno destinacijo Owens river gorge, ki pa nas zaradi toliko odličnih balvanov okoli Bishopa in za evropske razmere zgolj povprečnostjo ni najbolj navdušila. Continue reading…
Po treh dnevih počitka, so prvi občutki utrujenosti počasi zbledeli in misli so ponovno uhajale v El Cap. Tokrat sem združil moči z odličnim avstrijskim plezalcem Hansjorg Auerjem in ker nisva imela želje po ponovnem večdnevnem vzponu, sva se odločila za enodnevno misijo z ciljem preplezati Salathe, brez odvečnega tovora in prosto plezalnih ambicij. Oba navdušena po odličnem predavanju prvih plezalcev ob 50-ti obletnici Salatheja en dan prej, sva stala pod steno ob pol štirih zjutraj in v soju svetilk začela najino popotovanje po 1000 metrih granita, ki je stal pred nama. Continue reading…
Minil je ze več kot en mesec, odkar sva z Nastjo priletela v San Francisco in se naslednje jutro odpravila proti Yosemitom. Prva dva tedna sta bila posvečena ponovnemu privajanju na poči v plezališčih in daljših smereh po dolini.
Moj glavni namen tega obiska je bilo prosto plezanje v El Capitanu, zato se je po začetnem vplezavanju pogled vedno večkrat ustavil v območju smeri Golden Gate, ki je postala moj prostoplezalni cilj. Golden Gate sledi prvih 20 raztežajev Salatheju, potem pa se odcepi desno in je z 41 raztežaji ena najdaljših smeri v El Capu. Sprva sem razmišljal, da bi se bilo dobro najprej spustiti z vrha, naštudirati najtežje raztežaje, ter shraniti nekaj hrane in vode v steni, a sem se kasneje odločil, da poizkusim boljšem, »ground up« stilu, torej od spodaj z sprotnim vlečenjem vse opreme, kljub temu, da sem se zavedal, da bo vse skupaj težje in zaradi večje utrujenosti, možnosti za prosti vzpon manjše. Continue reading…
Ko sem še pred nekaj leti poslušal in bral zgodbe o Bellavisti v Zahodni Cini v Dolomitih, sem samo gledal z odprtimi usti in se čudil, kakšne stvari ljudje resnično preplezajo prosto, hkrati pa si nekako sam pri sebi govoril, da so to itak na pol »vesoljci« oz. da so takšni vzponi namenjeni samo talentiranim izbrancem. Podobno sem gledal tudi na kakšne druge smeri, ki pa so se počasi začele pojavljati na mojem seznamu že preplezanih in tako se je začela spreminjati tudi moja miselnost o »nedosegljivem«. Seveda so bile vse lažje od Bellaviste, vendar so kljub temu predstavljale izziv za moj takratni plezalni nivo. Dokaj občutna razlika je bila tudi ta, da sem pri skoraj vseh prejšnjih ciljih poznal koga, ki je smer že preplezal in tako je bila prva psihična blokada pred neznanim že prebita, z nekaj napotki glede logistike, taktike in opreme, pa je tudi samo plezanje lažje »steklo«, tokrat pa je bilo neznank bistveno več. Continue reading…
Lansko poletje sva se z Albinom Simoničem ob ponavljanju Sivega vraga v glavni steni Križevnika zagledala v strm del stene, kjer še ni bilo smeri in si ustvarila najin mali projekt v tej kompaktni in redko obiskani steni nad Robanovim kotom. Smeri sva se prosto plezalno lotila »od spodaj«, krempeljce in ostalo tehnično opremo pa sva uporabljala samo za nameščanje svedrovcev in nikoli za napredovanje, kar je poskrbelo za marsikateri atraktiven padec in napete trenutke visenja v krempeljcih ob vrtanju. Plezanje na ta način se je izkazalo za precej zahtevno in zamudno, tako, da sva za dokončanje smeri potrebovala kar štiri dni razporejene v tri obiske. Continue reading…
Po naporni sezoni v gorah, sem jesen večinoma posvetil športnemu plezanju. Z Maticom Obidom sva konec septembra preživela dva tedna na sončni Sardiniji, kjer sva po začetnih nevšečnostih, ko so nama vlomili v avto, razbili dve šipi in Maticu ukradli večino plezalne opreme, drugo polovico popotovanja preživela v manj obljudenih plezališčih na južni polovici otoka. Večinoma sva plezala na pogled oz. smeri, ki so nama bile v dosegu parih poizkusov. Tako sem na pogled preplezal tri smeri z oceno 7c+, v drugem ali tretjem poizkusu pa šest 8a-jev. Continue reading…
